Odsek za sisteme in vodenje

Inštitut Jožef Stefan

In Memoriam Janko Černetič

V avgustu 2009 je umrl naš dolgoletni upokojeni sodelavec Janko Černetič.

Svojo profesionalno pot na Institutu »Jožef Stefan« je začel v letu 1972 in se kot kemijski inženir vključil v raziskovalno in razvojno delo na odseku. Svoje delo je začel na področju matematičnega modeliranja in računalniške simulacije ter optimiranja kemijskih procesov in iz te tematike opravil tudi doktorat. Kot kemijski inženir je pomembno prispeval k poglobitvi znanja o kemijskih procesih in njihovih značilnostih, kar je ključno vplivalo na uspešno sodelovanje odseka z gospodarskimi podjetji.

V okviru sodelovanja z gospodarstvom je opravil pionirsko delo pri uvajanju računalniškega vodenja v proizvodnjo. Ob spoznanju, da so za reševanje konkretnih problemov potrebna dodatna znanja in orodja, se je začel sistematično ukvarjati s sistemsko analizo in kasneje s sistemskim inženirstvom ter pridobljena znanja po eni strani konkretno uporabljal, po drugi strani pa jih prenašal v neposredno okolico in tudi v širši prostor.

Delo na konkretnih projektih je tudi pokazalo, da so zgolj tehnična znanja premalo za uspešno uvajanje računalniške avtomatizacije v prakso. Pomembni so še ekonomski, organizacijski, človeški, družbeni, kulturni vidiki, ki jih je nujno treba upoštevati. Te problematike se je zelo zavedal ter prvi pokazal poti za njeno reševanje in jo postavil na raziskovalni zemljevid v Sloveniji ter se z njo uveljavil tudi v svetu. Bil je izvoljen za predsednika Tehniškega komiteja za družbene vplive avtomatizacije pri Mednarodni federaciji za avtomatsko vodenje, ki je krovna svetovna organizacija na področju avtomatike. Na to temo je organiziral tudi mednarodno konferenco, vzpostavil pomembno mednarodno sodelovanje na različnih projektih ter z navdušenjem širil svoja spoznanja v okolico.

Raziskovalna in razvojna dejavnost pa ni bila edina njegova aktivnost. Zelo se je zavedal razkoraka med teorijo in prakso ter goreče podpiral skupna prizadevanja po izboljšanju tega stanja. Bil je eden ključnih sodelavcev pri postavljanju nove razvojne vizije, pri ustanavljanju odseka, pri gradnji novih prostorov in nabavljaju nove opreme. Prevzemal je nosilstva zelo zahtevnih raziskovalnih in razvojnih projektov in jih uspešno pripeljal do konca.

Posebno veselje je imel tudi s prenašanjem znanja na mlajše sodelavce in z izobraževanjem. Bil je mentor mladim raziskovalcem in predaval študentom ter sodeloval pri številnih diplomah, magisterijih in doktoratih. Zelo pomemben je bil njegov delež pri uvajanju dopolnilnega izobraževanja na področju tehnologije vodenja, ki je kasneje preraslo v specialistični študij na Fakulteti za elektrotehniko, Univerze v Ljubljani. V tem okviru je ključno sooblikoval določene vsebine, organiziral in delno tudi sam izvajal predavanja.

Najbolj pa nam bodo ostale v spominu njegove človeške vrline. Na vsakem koraku je izpostavljal občečloveške vrednote, ki v vsakodnevnem življenju pogosto preveč stopajo v ozadje, stalno se je zavzemal za širitev obzorja in odprtost za nove stvari tudi izven strokovnega dela. Verjel je v moč timskega dela in ga spodbujal. Bil je kot sonce, ki vnaša vedrino in optimizem v vsakdanjik. V spominu nam bosta ostala njegova iskrena zavzetost za bolj prijazen in človeški svet in njegovo zavedanje, da moramo k temu najprej prispevati sami.